Ker bo trenutna oblast danes odprla tako imenovani spomenik vsem žrtvam vojn, bi bilo dobro nekaj besed nameniti problematiki vojne in slovenske sprave.
1. Spomenik je bojda stal 1,2 milijona evrov. To je nezaslišano, in nekdo bi moral za to odgovarjati. Če bi bil ta spomenik resnično velik projekt, bi morda razumel, toda tu gre za par dreves in zastavnih drogov ter dva ogromna kosa betona. Kaj natančno je tu vredno več kot 2,000 evrov? Znova si je nekdo izmed elit napolnil žepe z davkoplačevalskim denarjem, in znova o tem ne bomo slišali nič več vsaj naslednjih deset let.
2. Domača levica ne bi smela nikdar postavljati spomenikov.
Tem ljudem bi bilo treba postavljanje spomenikov izrecno prepovedati. Ker ne razumejo poante spomenika. Spomenik služi kot spomin ali kot opomin na dogodek iz preteklosti, ne kot opomin ljudem, da je čas za samomor.
Ste kdaj opazili levičarski, ali pa morda spomenik iz jugoslovanske dobe, ki ni bil demoralizajoč kos betona? Izven zgodnjih spomenikov komunističnega režima, ki so se zgledovali po sovjetskem socrealizmu in po božje častili motiv delavca, ni niti enega vizualnega opomnika, ki ne bi totalitaristično opozarjal ljudi, da so čreda depresivnih ovac, ki morajo držat gobce, ali pa jih bodo izgubili. Beton, brez identitete in z rdečo vgraviranim tekstom. Nosi rdečo zvezdo. Tipičen komunističen spomenik, in tu ni nič drugače. Ti ljudje niso nikdar zapustili Jugoslavije, in posledično je ne moremo niti mi, njihovi sužnji.
Še več, stalno jo podoživljamo z gradnjo avantgardnih struktur kakršna je ta brezimna 1,2 milijonska instalacija dveh betonskih toastov.
3. Koga natančno naj bi ta spomenik spravljal? V prvi vrsti je naslovljen kot spomenik vsem žrtvam vojn. Problem sprave tiči v povojnih komunističnih pobojih, četudi se njihovi duhovni nasledniki zadnja leta res trudijo, da bi to dejstvo prikrili. Spomenik torej nič ne pomeni. Kaj je tisti privesek "vsem z vojnami povezanim žrtvam", nimam pojma. Zveni kot sofizem, zveni kot način, kako se izogniti dejanskem problemu.
Kar se strici iz Ljubljane in hlapčevske Primorske regije ne zavedajo, je da drugod po Sloveniji dobro vemo, kaj so njihovi dedje počeli med vojno in po vojni, in da njihovega početja ne odobravamo. Ne zato, ker bi bili "ta beli". Ampak zato, ker smo ljudje. Ker ne maramo nasilja, še manj ko je izvedeno nad neoboroženimi in nad civilisti.
4. Problem sprave je regionalen problem in edini razlog zakaj ga moramo trpeti po celotni državi je, ker so se prvoborci odločili te ljudi streljat in zakopavat po celotni državi. V resnici pa gre za izjemno regionalen problem, za problem povezan z Ljubljansko krajino, kot se je imenovala v času fašistične okupacije. Največji ideološki fanatiki, povezani s prejšnjim režimom, so izključno rojeni v Ljubljani ali pa na Primorskem. In samo med Dolenjci sem srečal ljudi, ki so popolnoma iskreno verjeli v domobrance kot slovensko vojsko. Drugod imajo ljudje pamet. Imajo nekaj soli v glavi. Jih partizanski spomeniki spomnijo na borbo zoper okupatorja, toda se hkrati ne pretvarjajo, da ni hkrati potekala komunistična revolucija. Jim je jasno, kje je problem in kako ga rešiti. Kar me privede to točke 5:
5. Sprava je brezveze. Sprava ne bo ničesar rešila, ker so ti ljudje ideološko na povsem drugačnih bregovih. Cilj ne sme postati sprava med ideološko različnimi. Cilj mora postati eliminacija ideologije kot načina življenja. Tudi sam imam med stiki na socialnih omrežjih veliko ideoloških težkokategornikov, tipov ki ob določenih praznikih pišejo določene neumnosti in LARP-ajo, kot da smo še vedno nekje v prvi polovici prejšnjega stoletja. Ti ljudje so čustveno izjemno poškodovani, saj so nezmožni uvida sveta izven okvirja lastne ideološke strukture, njenih pravil, načel, varovalk. Relativizem v odnosu do destruktivne preteklosti ni slaba stvar, temveč edina pot naprej, za celoten narod.
6. Največji problem je še vedno na levi. Ti ljudje verjamejo, da je Slovenija komunistična država. Da gre za naslednico Jugoslavije, praktično socializem po meri Lukašenka. Zato se tudi obnašajo, kot da je čaščenje partizanstva neka vseslovenska značilnost, kot lahko vidimo v tem sestavku iz Mladine pred dvema letom: "Ali kot pravi Božo Repe: zmagovalci v vojni imajo spomenike, poraženci pa pieteto in spoštljivo obravnavo. To je normalno in tako ravnajo zrele politike in države."
Zmagovalci so dobili svoje spomenike v državi, ki je njihov boj obravnavala kot zmago. V Jugoslaviji.
Slovenija tega ne more storiti, ker ni komunistična država, četudi se vam dozdeva, da je.
Če je vodstvo OF osvobajalo iz nekih internacionalnih vzgibov, potem pa sploh niso zmagovalci, ker živimo v narodni državi, ne pa v neki kopenski verziji mednarodnih vod.
To idejo je tako ali tako dokončno zatolkla zavrnitev Ustavnega sodišča glede imenovanja ceste po diktatorju Titu, vendar to teh ljudi ne moti. Pravzaprav se vsaj glede na obseg javnega sektorja in poslovno moč države z njimi sploh ni težko strinjati.
Po drugi strani pa so sami pod svoje okrilje spravili ogromno petokolonašev. Anti-slovenska gibanja, internacionalni sindikalisti in nova postmoderna levica. Dobro jih poznate, ljudi ki gredo na ulice čeprav imajo višje plače kot večina njihovih državljanov iz realnega sektorja. Duševno neuravnovešeni kulturniki, ki mahajo s totalitarno simboliko, seksualni iztirjenci in kvazi-umetniki. Gadja zalega, ki jo mora realna levica stalno vleči s seboj, če si želi zagotoviti oblast s pomočjo demokratičnega procesa. Njihova volilna baza, ki jo socialni programi, sovraštvo proti naprednemu gospodarstvu ter spodbujanje nihilizma kot ideologije v javnem šolstvu stalno povečuje. Zagotavljam vam, da gredo njihovim politikom ravno tako na živce kot delovnim ljudem.
Ampak največji problem levice je, da je v kontekstu medvojnega početja sprta z logiko. Ne morete trditi, da je partizanska vojska osvobajala narod in se borila proti okupatorju, če je bila posledica te njene borbe nastanek vaških straž, strukture ki je delovala kot obramba proti partizanom.
Če so se ti borili za ljudstvo, potem ljudstvu ne bi bilo treba prositi za orožje okupatorja, samo zato da bi lahko ubranili svoja življenja in imovino. Pred osvobodilno vojsko! In če je res, da so ti osvoboditelji pobili več Slovencev kot okupatorjev, potem je stvar še mnogo bolj zaskrbljujoča. Njihova zgodovinska resnica ni resnica, še manj zgodovinska. Svoj status osvoboditeljev so izgubili, ko so se spravili pobijat najprej civiliste, po vojni pa še kolaborantsko strukturo. Neoboroženo, seveda.
Najbolj žalostna je s tem usoda preprostih partizanov, zavednih Slovencev ki so v OF stopili z namenom resnične borbe proti okupatorjem in proti fašizmu, naposled pa bili prisiljeni pobijat lastne ljudi, v nekaterih primerih celo člane lastne družine.
7. Hkrati pa se levica stalno pretvarja, da je problem na desni. Po eni strani Janšo in njegove ignorirajo, jih mečejo ven iz demokratičnega procesa in poskušajo nadomestiti z NSi, po drugi strani pa se vedno znova obregnejo ob vsako provokacijo vodje največje opozicijske stranke. Ne znajo si pomagati, vsaka njegova poteza jih razbesni. Hkrati se pretvarjajo, da je njegova stranka nekakšna NOB zveza, ampak za domobrance. Ker ne vem sicer, od kje Gregi Repovžu (Mladina 7.8.2015) ideja o obstoju "domobranske strani", ko reče: "Sam proces sprave ima namreč ves čas težavo: domobranska stran se še vedno ni pokesala. Niti priznali niso, zakaj so sodelovali z okupatorjem. Je potem sprava sploh mogoča?"
Tako levi ideolog razume izjave desnih. To je večna enačba, ki se je starejše generacije stalno poslužujejo v svojih ideoloških konfliktih.
Desna stran opominja, da je bilj cilj komunistov znotraj OF revolucija, da je bilo v imenu te revolucije pobitih veliko ljudi, da so komunisti v okviru partizanskih enot v imenu revolucije pobili tudi zajetno število civilistov.
Leva stran to opominjanje razume kot desno zanikanje kolaboracije. Morda imajo celo prav, ker je desna izjava nekakšna "ne moremo govoriti o kolaboraciji, ker tudi vi niste bili na strani naroda". Ne verjamem pa, da imajo popolnoma prav, v prvi vrsti zato, ker so v okviru OF sodelovale skupine, ki so hotele osvoboditi narod, ne začeti revolucije.
Teh majhnih podrobnosti, ki razbesnijo ene ali druge je mali milijon.
8. Slovencev, ki jih ideologija enih ali drugih ni konzumirala, je veliko. Vendar smo povečini tiho, in tem ljudem dopuščamo avtistično vreščanje, v prvi vrsti zato, ker v tem boju nimamo favorita.
Sam sem imel sorodnike, ki so se borili v partizanih, in nobeden izmed njih se ni boril za komunizem, vsi za svobodo slovenskega naroda.
Med njimi, in med ideološkimi fanatiki je brezno ravno tako nepremostljivo, kot med komunisti in desnimi, če ne še bolj. Vendar mimo ogromnega madeža na njihovemu gibanju ne moremo kar tako, zato pa je tako pomembno, da se iznebimo ideologij. Ko bomo Slovenci zmožni soditi dejanja naših prednikov individualno, namesto da jih vse mečemo v isti koš, takrat bomo lahko znova odprli to poglavje v naši zgodovini, do tedaj pa moramo na spravo pozabiti in se v prvi vrsti posmehovati ideologom na obeh straneh.
Samo s posmehovanjem in relativizacijo vojnega in povojnega obdobja, bomo dosegli politični mir in stabilnost.
9. Najbolj zdrava poteza za Slovenijo bi bila morda, da bi levi, ki se imajo za duhovno nasledstvo svojih herojev, priznali nebroj pobojev, izvedenih ne v imenu naroda, temveč v imenu revolucije. Medtem pa bi duhovni nasledniki domobrancev (ali pa apologeti) priznali kolaboracijo z okupatorjem, ne v imenu naroda, ampak v imenu borbe proti partizanom. Borili so se proti partizanom, ne zgolj in samo proti komunizmu, to je jasno tudi iz njihovega propagandnega materiala v medvojnem obdobju.
10. Potem bi lahko mi, preostali Slovenci in mladi, ki smo žrtve teh ideoloških preigravanj Zastrupljene generacije (1930-1990) odkrili Spomenik vsem političnim manipulacijam in ideološkim pridigam starejših ideoloških iztirjencev. Predlagam podobo besne Svetlane Makarović, ki dviga prst nad enega izmed bolj kontroverznih Janševih tvitov. Morda nad tistega o presstituktah.
Postavili bomo ta spomenik sredi Trga republike v Ljubljani, in ga namestili na steber visok toliko, da bo vsak meter služil kot eno leto v obdobju obsedenega iskanja sprave v Sloveniji, v državi, kjer sprave ni nikdar bilo.
1. Spomenik je bojda stal 1,2 milijona evrov. To je nezaslišano, in nekdo bi moral za to odgovarjati. Če bi bil ta spomenik resnično velik projekt, bi morda razumel, toda tu gre za par dreves in zastavnih drogov ter dva ogromna kosa betona. Kaj natančno je tu vredno več kot 2,000 evrov? Znova si je nekdo izmed elit napolnil žepe z davkoplačevalskim denarjem, in znova o tem ne bomo slišali nič več vsaj naslednjih deset let.
2. Domača levica ne bi smela nikdar postavljati spomenikov.
Tem ljudem bi bilo treba postavljanje spomenikov izrecno prepovedati. Ker ne razumejo poante spomenika. Spomenik služi kot spomin ali kot opomin na dogodek iz preteklosti, ne kot opomin ljudem, da je čas za samomor.
Ste kdaj opazili levičarski, ali pa morda spomenik iz jugoslovanske dobe, ki ni bil demoralizajoč kos betona? Izven zgodnjih spomenikov komunističnega režima, ki so se zgledovali po sovjetskem socrealizmu in po božje častili motiv delavca, ni niti enega vizualnega opomnika, ki ne bi totalitaristično opozarjal ljudi, da so čreda depresivnih ovac, ki morajo držat gobce, ali pa jih bodo izgubili. Beton, brez identitete in z rdečo vgraviranim tekstom. Nosi rdečo zvezdo. Tipičen komunističen spomenik, in tu ni nič drugače. Ti ljudje niso nikdar zapustili Jugoslavije, in posledično je ne moremo niti mi, njihovi sužnji.
Še več, stalno jo podoživljamo z gradnjo avantgardnih struktur kakršna je ta brezimna 1,2 milijonska instalacija dveh betonskih toastov.
3. Koga natančno naj bi ta spomenik spravljal? V prvi vrsti je naslovljen kot spomenik vsem žrtvam vojn. Problem sprave tiči v povojnih komunističnih pobojih, četudi se njihovi duhovni nasledniki zadnja leta res trudijo, da bi to dejstvo prikrili. Spomenik torej nič ne pomeni. Kaj je tisti privesek "vsem z vojnami povezanim žrtvam", nimam pojma. Zveni kot sofizem, zveni kot način, kako se izogniti dejanskem problemu.
Kar se strici iz Ljubljane in hlapčevske Primorske regije ne zavedajo, je da drugod po Sloveniji dobro vemo, kaj so njihovi dedje počeli med vojno in po vojni, in da njihovega početja ne odobravamo. Ne zato, ker bi bili "ta beli". Ampak zato, ker smo ljudje. Ker ne maramo nasilja, še manj ko je izvedeno nad neoboroženimi in nad civilisti.
4. Problem sprave je regionalen problem in edini razlog zakaj ga moramo trpeti po celotni državi je, ker so se prvoborci odločili te ljudi streljat in zakopavat po celotni državi. V resnici pa gre za izjemno regionalen problem, za problem povezan z Ljubljansko krajino, kot se je imenovala v času fašistične okupacije. Največji ideološki fanatiki, povezani s prejšnjim režimom, so izključno rojeni v Ljubljani ali pa na Primorskem. In samo med Dolenjci sem srečal ljudi, ki so popolnoma iskreno verjeli v domobrance kot slovensko vojsko. Drugod imajo ljudje pamet. Imajo nekaj soli v glavi. Jih partizanski spomeniki spomnijo na borbo zoper okupatorja, toda se hkrati ne pretvarjajo, da ni hkrati potekala komunistična revolucija. Jim je jasno, kje je problem in kako ga rešiti. Kar me privede to točke 5:
5. Sprava je brezveze. Sprava ne bo ničesar rešila, ker so ti ljudje ideološko na povsem drugačnih bregovih. Cilj ne sme postati sprava med ideološko različnimi. Cilj mora postati eliminacija ideologije kot načina življenja. Tudi sam imam med stiki na socialnih omrežjih veliko ideoloških težkokategornikov, tipov ki ob določenih praznikih pišejo določene neumnosti in LARP-ajo, kot da smo še vedno nekje v prvi polovici prejšnjega stoletja. Ti ljudje so čustveno izjemno poškodovani, saj so nezmožni uvida sveta izven okvirja lastne ideološke strukture, njenih pravil, načel, varovalk. Relativizem v odnosu do destruktivne preteklosti ni slaba stvar, temveč edina pot naprej, za celoten narod.
6. Največji problem je še vedno na levi. Ti ljudje verjamejo, da je Slovenija komunistična država. Da gre za naslednico Jugoslavije, praktično socializem po meri Lukašenka. Zato se tudi obnašajo, kot da je čaščenje partizanstva neka vseslovenska značilnost, kot lahko vidimo v tem sestavku iz Mladine pred dvema letom: "Ali kot pravi Božo Repe: zmagovalci v vojni imajo spomenike, poraženci pa pieteto in spoštljivo obravnavo. To je normalno in tako ravnajo zrele politike in države."
Zmagovalci so dobili svoje spomenike v državi, ki je njihov boj obravnavala kot zmago. V Jugoslaviji.
Slovenija tega ne more storiti, ker ni komunistična država, četudi se vam dozdeva, da je.
Če je vodstvo OF osvobajalo iz nekih internacionalnih vzgibov, potem pa sploh niso zmagovalci, ker živimo v narodni državi, ne pa v neki kopenski verziji mednarodnih vod.
To idejo je tako ali tako dokončno zatolkla zavrnitev Ustavnega sodišča glede imenovanja ceste po diktatorju Titu, vendar to teh ljudi ne moti. Pravzaprav se vsaj glede na obseg javnega sektorja in poslovno moč države z njimi sploh ni težko strinjati.
Po drugi strani pa so sami pod svoje okrilje spravili ogromno petokolonašev. Anti-slovenska gibanja, internacionalni sindikalisti in nova postmoderna levica. Dobro jih poznate, ljudi ki gredo na ulice čeprav imajo višje plače kot večina njihovih državljanov iz realnega sektorja. Duševno neuravnovešeni kulturniki, ki mahajo s totalitarno simboliko, seksualni iztirjenci in kvazi-umetniki. Gadja zalega, ki jo mora realna levica stalno vleči s seboj, če si želi zagotoviti oblast s pomočjo demokratičnega procesa. Njihova volilna baza, ki jo socialni programi, sovraštvo proti naprednemu gospodarstvu ter spodbujanje nihilizma kot ideologije v javnem šolstvu stalno povečuje. Zagotavljam vam, da gredo njihovim politikom ravno tako na živce kot delovnim ljudem.
Ampak največji problem levice je, da je v kontekstu medvojnega početja sprta z logiko. Ne morete trditi, da je partizanska vojska osvobajala narod in se borila proti okupatorju, če je bila posledica te njene borbe nastanek vaških straž, strukture ki je delovala kot obramba proti partizanom.
Če so se ti borili za ljudstvo, potem ljudstvu ne bi bilo treba prositi za orožje okupatorja, samo zato da bi lahko ubranili svoja življenja in imovino. Pred osvobodilno vojsko! In če je res, da so ti osvoboditelji pobili več Slovencev kot okupatorjev, potem je stvar še mnogo bolj zaskrbljujoča. Njihova zgodovinska resnica ni resnica, še manj zgodovinska. Svoj status osvoboditeljev so izgubili, ko so se spravili pobijat najprej civiliste, po vojni pa še kolaborantsko strukturo. Neoboroženo, seveda.
Najbolj žalostna je s tem usoda preprostih partizanov, zavednih Slovencev ki so v OF stopili z namenom resnične borbe proti okupatorjem in proti fašizmu, naposled pa bili prisiljeni pobijat lastne ljudi, v nekaterih primerih celo člane lastne družine.
7. Hkrati pa se levica stalno pretvarja, da je problem na desni. Po eni strani Janšo in njegove ignorirajo, jih mečejo ven iz demokratičnega procesa in poskušajo nadomestiti z NSi, po drugi strani pa se vedno znova obregnejo ob vsako provokacijo vodje največje opozicijske stranke. Ne znajo si pomagati, vsaka njegova poteza jih razbesni. Hkrati se pretvarjajo, da je njegova stranka nekakšna NOB zveza, ampak za domobrance. Ker ne vem sicer, od kje Gregi Repovžu (Mladina 7.8.2015) ideja o obstoju "domobranske strani", ko reče: "Sam proces sprave ima namreč ves čas težavo: domobranska stran se še vedno ni pokesala. Niti priznali niso, zakaj so sodelovali z okupatorjem. Je potem sprava sploh mogoča?"
Tako levi ideolog razume izjave desnih. To je večna enačba, ki se je starejše generacije stalno poslužujejo v svojih ideoloških konfliktih.
Desna stran opominja, da je bilj cilj komunistov znotraj OF revolucija, da je bilo v imenu te revolucije pobitih veliko ljudi, da so komunisti v okviru partizanskih enot v imenu revolucije pobili tudi zajetno število civilistov.
Leva stran to opominjanje razume kot desno zanikanje kolaboracije. Morda imajo celo prav, ker je desna izjava nekakšna "ne moremo govoriti o kolaboraciji, ker tudi vi niste bili na strani naroda". Ne verjamem pa, da imajo popolnoma prav, v prvi vrsti zato, ker so v okviru OF sodelovale skupine, ki so hotele osvoboditi narod, ne začeti revolucije.
Teh majhnih podrobnosti, ki razbesnijo ene ali druge je mali milijon.
8. Slovencev, ki jih ideologija enih ali drugih ni konzumirala, je veliko. Vendar smo povečini tiho, in tem ljudem dopuščamo avtistično vreščanje, v prvi vrsti zato, ker v tem boju nimamo favorita.
Sam sem imel sorodnike, ki so se borili v partizanih, in nobeden izmed njih se ni boril za komunizem, vsi za svobodo slovenskega naroda.
Med njimi, in med ideološkimi fanatiki je brezno ravno tako nepremostljivo, kot med komunisti in desnimi, če ne še bolj. Vendar mimo ogromnega madeža na njihovemu gibanju ne moremo kar tako, zato pa je tako pomembno, da se iznebimo ideologij. Ko bomo Slovenci zmožni soditi dejanja naših prednikov individualno, namesto da jih vse mečemo v isti koš, takrat bomo lahko znova odprli to poglavje v naši zgodovini, do tedaj pa moramo na spravo pozabiti in se v prvi vrsti posmehovati ideologom na obeh straneh.
Samo s posmehovanjem in relativizacijo vojnega in povojnega obdobja, bomo dosegli politični mir in stabilnost.
9. Najbolj zdrava poteza za Slovenijo bi bila morda, da bi levi, ki se imajo za duhovno nasledstvo svojih herojev, priznali nebroj pobojev, izvedenih ne v imenu naroda, temveč v imenu revolucije. Medtem pa bi duhovni nasledniki domobrancev (ali pa apologeti) priznali kolaboracijo z okupatorjem, ne v imenu naroda, ampak v imenu borbe proti partizanom. Borili so se proti partizanom, ne zgolj in samo proti komunizmu, to je jasno tudi iz njihovega propagandnega materiala v medvojnem obdobju.
10. Potem bi lahko mi, preostali Slovenci in mladi, ki smo žrtve teh ideoloških preigravanj Zastrupljene generacije (1930-1990) odkrili Spomenik vsem političnim manipulacijam in ideološkim pridigam starejših ideoloških iztirjencev. Predlagam podobo besne Svetlane Makarović, ki dviga prst nad enega izmed bolj kontroverznih Janševih tvitov. Morda nad tistega o presstituktah.
Postavili bomo ta spomenik sredi Trga republike v Ljubljani, in ga namestili na steber visok toliko, da bo vsak meter služil kot eno leto v obdobju obsedenega iskanja sprave v Sloveniji, v državi, kjer sprave ni nikdar bilo.
malce si zagrenjen ...
OdgovoriIzbriši